Kondenzatorsko načelo

Plin prehaja skozi dolgo cev (običajno zvito v solenoid), ki omogoča odvajanje toplote v okoliški zrak. Kovine, kot je baker, se s svojo visoko toplotno prevodnostjo pogosto uporabljajo za transport hlapov. Za izboljšanje učinkovitosti kondenzatorja so cevi pogosto dodana hladilna telesa z odlično toplotno prevodnostjo, da se poveča območje odvajanja toplote in pospeši odvajanje toplote. Ventilator dodatno poveča pretok zraka in odvaja toploto.

V ciklu hladilnega sistema kompresor črpa nizko-temperaturo in nizko{1}}tlačno paro hladilnega sredstva iz uparjalnika. Ta para se nato adiabatno stisne v pregreto paro z visoko-temperaturo in visokim{4}}tlakom, ki se nato potisne v kondenzator za hlajenje s stalnim{5}}tlakom, pri čemer se sprosti toplota v hladilni medij. Nato se ohladi v podhlajeno tekoče hladilno sredstvo. Tekoče hladilno sredstvo je adiabatno dušeno skozi ekspanzijski ventil, da postane tekoče hladilno sredstvo pod nizkim{8}}tlakom. Izhlapeva v uparjalniku, pri čemer absorbira toploto iz krožne vode klimatske naprave (zrak), s čimer hladi krožečo vodo in dosega hladilni namen. Nizkotlačno{11}}hladilno sredstvo, ki izteka, se vleče nazaj v kompresor in cikel se nadaljuje.

Eno{0}}stopenjski hladilni sistem s kompresijo pare je sestavljen iz štirih osnovnih komponent: hladilnega kompresorja, kondenzatorja, dušilnega ventila in uparjalnika. Te komponente so zaporedno povezane s cevmi, da tvorijo zaprt sistem. Hladilno sredstvo nenehno kroži po sistemu, se spreminja v stanju in izmenjuje toploto z zunanjim okoljem.